Manca Korelc je energična ženska z misijo. 33 letna magistra, ljubiteljica turizma, digitalnega marketinga, rekreacije, koles in skritih kotičkov naše države. Njena misija? Odkriti, obiskati, opisati. Stoječe vode, jezera, ribnike. Vseh 1300 kolikor jih menda premore Slovenija. Menda zato, ker v državi ne premoremo enotnega pregleda nad vsemi. Smešno, kajne? Prav tako se lahko le zamislimo ob tržnem in turističnem potencialu, ki ga skrivajo še neodkriti biseri narave. Projekt Moja jezera sem opazil naključno. Potem mi je postal zanimiv. Razkriva še skrito, vabi nas v naravo, povezan je z gibanjem, rekreacijo in vso zgodbo poganja entuziazem. Ampak skočimo v prvo jezero.

 

Ali Slovenci dovolj dobro poznamo svoja jezera?

Po mojem mnenju bosta vedno prva v mislih večine Slovencev Blejsko in Bohinjsko jezero. Tudi z družabnimi omrežji se počasi spreminja zavedanje, da je Slovenija čudovita dežela in tudi manj znana jezera počasi lezejo v ospredje.

 

Kako poteka tvoje raziskovanje? Od ideje, kam, do izvedbe in objave?

Vsako jezero gre čez tri faze: najprej je načrtovanje, ko s pomočjo Googlovega zemljevida in knjige Vsa slovenska jezera pripravim optimalno traso glede na potek vožnje, število kilometrov in jezer. Potem odvozim zastavljeno vožnjo, potem pa sledi še dokumentacija. Najprej uredim fotografije, kar pomeni, da jih prenesem s telefona po mapicah na računalnik, zapišem besedilo v google dokument in nato še objavim na spletno stran.

Med vožnjo objavljam svoje dogodivščine na Facebook stran, izbrane fotografije pa na Instagram.

 

Od kod tvoja ljubezen do jezer?

Od vedno me privlači voda v vseh oblikah: potoki, slapov, hudourniki, jezera. Sem zelo hiperaktivna punca, a vodi je zame nekakšen zen, je element, ki ima moč, da me ustavi.

 

Naštej mi 4 najlepša jezera, ribnike, skrite bisere, ki jih ne pozna vsakdo, a bi jih priporočila najboljšemu prijatelju.

Izpostavljam ribnike pri Stari opekarni pri Vrhniki: pet ribnikov z neverjetno prijazno energijo.

 

Ribnik pri Stari opekarni pri Vrhniki (foto: M. Korelc)

Dva ribnika v kraju Češnjevek na Gorenjskem, še posebno večji, kjer najdeš lepoto in blažen mir.

 

Ribnik Češnjevek (Foto: M. Korelc)

 

Severni in južni tajh – skrivnostna zbiralnika vodi sredi gozda, samo za pogumne

Severni in južni tajh (Foto: M. Korelc)

 

Čudovito malo jezerce, ujeto med travnike blizu gradu Bistra. Oaza miru.

Bistriško jezerce (Foto: M. Korelc)

 

So stoječe vode pri nas turistično sploh izkoriščene v primerjavi s sosednjo Avstrijo?

Če primerjam z avstrijskimi, menim, da imamo še mnogo neizkoriščenih potencialov za razvoj ponudbe naših jezer. Pri nas se preveč osredotočamo na nekaj jezer, medtem ko imamo mnogo prav tako lepih manjših. Pa vendar pri tem ne gre nujno za množično obiskovanje.

 

Po eni strani nas lahko zmoti zanemarjenost mnogih stoječih voda, po drugi pa vemo, da brez komercialnega interesa ni lahko zagotoviti sredstev za ureditev okolice in pripeljati dogajanja na jezera, ribnike. Kako najti pravo razmerje med rabo in izrabo naravne danosti, ki jo očitno še premalo poznamo?

Verjamem, da gre pri takšnih stvareh slediti počasnemu razvoju. Najprej je treba odgovoriti na vprašanje, koga želimo pripeljati k določenemu jezeru, torej postaviti ciljne skupine. To nam bo dalo informacijo, kaj ponuditi na začetku, potem pa poslušati obiskovalce in njihove želje po dodatni ponudbi. Slovenija je sicer butična dežela in spodbujam tudi takšen turizem: butični, ne preveč komercialen v smislu množičnega turizma. Če gledam skozi prizmo jezer, imamo ogromno potencialov, zato ob nobenem ne bi smelo priti to pretirane rabe oz. izrabe.

Močno zagovarjam trajnostni turizem, zato ureditev okolice ne bi smela biti vedno zgolj s ciljem prihodkov. Gre za dolgoročno strategijo ohranjanja okolja, pri kateri denar nikakor ni na prvem mestu prioritet.

Foto: M. Korelc

Kot marketinška profesionalka, kako bi jezera predstavila z zmagovalno oglaševalsko kampanjo?

Moja jezera je projekt, ki nosi v sebi močno sporočilno zgodbo, ki bi bila jedro kampanje.

Odkrivanje skritih kotičkov, mnogokrat srhljivih, sama sredi neokrnjene narave. Borba z nepoznanimi cestami, težkimi klanci gor in napornimi klanci dol, številčnostjo jezer, pikajočimi koprivami, brezobraznimi komarji, zbiranjem poguma, da stopiš en korak dlje. Vsakokrat znova. In znova. Tudi do osemnajstkrat v dnevu. Raziskovanje širjav novih krajev in globine svoje neusahljive motivacije.

To je zgodba poguma, odločnosti in nepopustljivosti.

 

Kdo je v resnici Manca in kaj te žene, da si postavljaš nove izzive?

Sem zelo hiperaktivna oseba, ki jo žene zavedanje, da si drznem iti korak dlje. To je moja največja motivacija. Da se pripravim do tega, da grem na turi preko sebe. Nekatera jezera so na srhljivih, zapuščenih krajih, ki zahtevajo veliko mero poguma. Nikoli se ne ustavim, grem preko sebe in preko svojega strahu. Ker v resnici je običajno domišljija tista, ki naredi svoje, doda dramo. In izziv je to sprejeti in pripraviti telo, da gre naprej, ne nazaj in v beg. In nagrada, da ti je to uspelo, je neprecenljivega pomena.