Najprej sem nameraval pisati o receptih, kako so zgolj inspiracija, vsaj amaterjem. Ampak sem se ustavil. Secirati temelje nastanka tehnološkega opisa, ki ga ne ščiti niti avtorska zakonodaja, je tako nepotrebno kot odločitev ali juho mešati v smeri ali proti smeri urinih kazalcev.

Recepti so bullshit

Recepti so zame zgolj posledica, ena njih, stalne metamorfoze in odkrivanja samega sebe.

Ampak najprej malo ozadja… Rodil sem se davnega 1975 v štajerski provinci, v mističnem Middle Earth (srednjem svetu) med Šraufcigerjevim Mariborom in zimzeleno Ljubljano, na sončni strani trojanskih krofov. V provinci, ki je pred stoletji igrala bolj pomembno vlogo kot danes, ko so jo uzurpirali lokalni warlordi in politiki, intelekt pa že privzeto beži od tam tja, kjer je menda bolj belo in se župan pogosteje smeji, pravzaprav kar ves čas.

Gor sem rasel ob zelo nezahtevnih jedeh. Doma pač niso znali kuhati. Oče je znal predvsem jesti, tako kot še mnogi njemu podobni. Mati je znala kuhati, a v resnici nisem nikoli čutil posebnega veselja ob vsakodnevnem mešanju makaronov, juh in podobnih zvarkov, ki so se vsake toliko tudi zlohotno prismodili.

Prve pice in alkohol

Tako nekako sem se šlepal do polnoletnosti, ko sem spoznal velemesto Celje in začel pogosteje zahajati v gostilne, ne zgolj na nekaj kozarcev štok kole in bambusa, ki sta bila redna kulinarika od 1. letnika dalje. Od fast fuda, pic in vsega ostalega hitrega izgovora za hrano je ostalo predvsem nekaj deset odvečnih kil, kakšen mozolj in bolj malo kulinaričnih inspiracij.

Malizia UOMO

Lajf je tekel dalje, skozi ovinke in v nekem trenutku sem bil soočen z realnostjo, da bom moral znati kaj tudi skuhati.

Ker kakšen moški pa si, če ne piješ Malizie in kuhaš, kajne?

Iz nuje je nastala najprej obilna porcija pizdenja. Moški, saj me štekate. Tisti moment, ko klikaš po receptih, pišeš listke za šoping, se praskaš (tudi) po glavi in tuhtaš, čemu služi polovica kuhinjskih naprav in pripomočkov…. Nočna mora, vam povem, vsaj meni je bila. Ampak tistih halo pic in špagetov na 3 načine je bilo dovolj. 

Metamorfoza 1

Zajebal sem vsaj pol jedi. Hja, tako je. Ampak sčasoma sem celo skuhal kaj užitnega in ob tej priložnosti podarjam trajno medaljo svojemu otroku, ki je moral vse to tudi pojesti. Kadar ni letel na wc, seveda…. Pred mano.

Postal sem nekakšen mini šef. Ma niti ne on, dovolj dober za lokalno kulinarično rubriko občinskega cajtnga. Pač tip, ki zna vrteti čevape in še kaj na štedilniku. Vseeno sem se počutil kot Superman na Red Bullu. Testosteron mi je zrasel vsaj za 2 cm..

Metamorfoza 2

Od domačega skritega ustvarjanja je bil potreben kvantni preskok v druge dimenzije ustvarjanja. Naj najprej razkrijem majhno skrivnost. Včasih sem bil en tak introvertiran pubec z očali, ki si v puberteti niti ni upal pogledati ženske v oprsje za več kot dve sekundi, kaj šele v ultimativni seks organ, oči. In potem jaz vas vprašam….kako naj dec, ki kuha za silo, fotka še slabše in niti ni chef ampak piarovec, pofotka, objavi in se smeji kot Zoki ob receptu palačink ter ga predoči “volkuljam”, ki od mladih let vsak dan cmarijo za štedilniki in nas, dedce, že itak prepogosto smatrajo za šibkejši spol.

On in njegov Golf TDI

Pa kot da ta strah pred kritiko žensk ne bi bil dovolj, je obstajalo še zavedanje, da tip, ki kuha, ni ravno car ob pivskem omizju. Jebeš štedilnik. Pravi tipi se pogovarjajo o Golfu TDI, pivu, tajnicah, fuzbalu in natakaričinem predpasniku. Vmes pa kulinarično odkrivajo domet arašidov na mizi.

In potem jaz v to vletim z blogom in recepti. “Ja, jst pa kuham”.

Big bang

Kakor koli, spil sem deci domač’ga, kliknil “Publish” in ugasnil internet. Potem se je začelo. Kliki, lajki, vse po vrsti. Sčasoma sem postal imun na posledice, od onih, ki so mi bili nevoščljivi javne pozornosti in predvsem vseh punc, ki pač očitno navdušeno klikajo po lepih fotkah jedi. Pa do onih, ki so mi po slovensko skušali ubiti motivacijo in dopovedati, da nisem niti Gordon Ramsay, niti Bine, niti Joco, ki že dvajset let v menzi cmari golaž in njoke. Da pač nimam pojma. 

A, klinc. Kaj naj. Tako je. Sem Simon, Simon Šketa. Kuham. Za zraven pa se znam tudi prodati ker mi položnic ne plačuje Dedek Mraz. Šit, a ne? Pa še veliko več. In nimam rad tega, da se kulinarika reducira na recepture.

Hrana je veliko več. So ljudje od njive, kuhinje, mize in je stalna divja avantura odkrivanja novega, norega in lepega.

Hja, hrana je kot seks. In dobra zbirka receptov je Kamasutra. Knjiga. Izvajaš pa jo ti!  Zato je kulinarika vesolje, recept pa zvezdni prah. 

Dajmo si že to enkrat na glas priznati!

Dober tek!