Bio, naravno, eko, organsko…
Poplava pridevnikov nam obljublja presežke, največkrat pa tudi višjo ceno. Ali res verjamete obljubam?
Potrošniki smo bombardirani s pridevniki, ki naj bi pomenili višjo kakovost prehranskih izdelkov. Bio pridelava, eko, brez gensko spremenjenih organizmov (GSO), domače, slovenska kakovost, organski izdelek in še bi se našel kakšen prijeten opis ob katerem se nam pocedijo sline.
Zagotovo drži, da so tovrstni izdelki največkrat res za odtenek boljši, morda kakovostnejši, bolj okusni in verjetno tudi malce bolj zdravi. Se pa vedno znova in znova sprašujem, koliko je marketinškega natega, ki upraviči višjo maloprodajno ceno in koliko dejanskega učinka na naše zdravje oziroma boljši okus.
Dajmo obrniti takole. Čisto vse, kar se prodaja v Evropski uniji mora ustrezati določenim standardom. Tudi najcenejši izdelek trgovske blagovne znamke, ki je dan pred iztekom roka uporabnosti. Vzemimo to za osnovo, minimum in se vprašajmo, če je res tako zanič, da bi nujno morali kupiti občutno dražje izdelke z oznakami eko, bio, organsko, integrirano in še kaj?
Mimogrede, napisi “ekološki”, “bio” in “organsko” pomenijo eno in isto, le da je “organsko” v rabi v anglosaksonskih državah (organic), “bio” se uporablja predvsem v Nemčiji, Italiji in Avstriji, “ekološki” pa pri nas, boste pa srečali tudi okrajšavi “bio” in “eko”. Vse troje je bolje kot “integrirano”, recimo “integrirana pridelava”. Takšno živilo je lahko pridelano le delno ekološko, še vedno pa je dovoljena uporaba umetnih gnojil in škropiv.
100% dražje?
Eko, bio izdelki so občutno dražji. Za primer: pri določenem trgovcu stane kilogram korenja 0,99 EUR. Bio korenje zaračunajo 1,99 EUR za kilogram. Oboje pakirano v kilogramski škatli. Cena nepakiranega “običajnega” korenja je pri tem trgovcu 0,79 EUR za kilogram. Lahko kupite tudi en sam korenček, ni problema.
Jajčevci. Eko? 2,59 EUR za kos. Klasični? 1,19 EUR za kos.
Gremo naprej. Česen. Slovenski česen, brez oznak “bio” ipd je 6,99 EUR za kilo. “Eko” česen, ni slovenski, stane 7,90 EUR za kilo. Torej je tudi oznaka “slovensko” lahko garancija višje cene, navkljub nižjim stroškom dostave.
Jaz že dolgo ne kupujem “slovensko” ker ne vem, čemu bi zgolj zato plačeval več. Še vedno čakam, da bo Nemec za slovenski izdelek pripravljen plačati več kot za nemški enakovredni izdelek. Potem bom morda verjel, da ne gre le za nacionalni interes ampak dejansko višjo kakovost.
Še recept, kako zapraviti kar največ denarja? Pojdite na tržnico. Na besedo boste zaupali prodajalcu, da izdelkov ni kupil v razprodaji lokalne diskontne prodajalne ali v Trstu. Itak je vse “domače” in najboljše ter seveda pravkar nabrano. Dokler vsemu verjamete boste srečni.
Kako prihraniti? Omislite si svoj vrt ali kupujte pri zaupanja vrednih lokalnih proizvajalcih.
