Pragmatizem je super. Klinc pa načela, štejejo koristi. Poglejmo primera dveh samodržcev.

Prvi je kralj Abdullah bin Abdul Aziz, trenutni šef dinastije, ki obvladuje The Kingdom, Kraljevino Savdsko Arabijo. Islamska absolutistična monarhija. Država, ki uživa popolno podporo ZDA, ne glede na vrsto kršitev človekovih pravic, ne glede na dejstvo, da ženske ne smejo voziti vozil in voliti in ne glede na dejstvo, da je velik del teroristov, ki so 11. 9. napadli ZDA, povezan prav s Savdsko Arabijo ter domnevno financiran s strani nekaterih članov kraljeve družine.

Nima veze. So koristni, še to jesen se je kralj Abdullah veselo objemal z ameriškim državnim sekretarjem in le malo zatem so savdci začeli rušiti globalne cene nafte. S tem stiskajo Rusijo, ki okoli polovico proračuna napolni prav z izvozom zemeljskega plina in naftnih derivatov. Cenejši kot so, večje probleme ima Rusija. Prav tako kot jih ima zaradi zelo očitne nenaklonjenosti EU pri načrtovani, a sedaj odpovedani gradnji plinovoda, ki bi moral prečkati tudi Slovenijo, a je žal padel v vodo in bomo namesto tega na sosednjem Hrvaškem gradili plinske terminale in plinovode, tudi s podjetji, ki so lobistično v Washingtonu preveč dobro zapisana. Hrvatje s tem nimajo težav, že od domovinske vojne dalje nadvse ljubijo pomoč ZDA.

Nazaj k temi. ZDA se brezpogojna podpora savdske klike splača, brez nje ne more in če v Riadu jutri začnejo obešati opozicijo po lestencih ter množično posiljevati ženske, bo iz Washingtona prišel kvečjemu kakšen izkaz zaskrbljenosti. Grozno? Niti ne. Tako pač izgleda realni svet, če odkrijemo načelno bluzenje pred kamerami in mikrofoni.

Drugi primer je Severna Koreja. Družinska diktatura, ki je zagotovo neprimerljiva z ureditvijo v Savdski Arabiji. Razlike so, a še večje v odnosu. Severna Koreja pač ni strateško občutljiva država s katero bi morali zelo v rokavicah. Zato si jo lahko privoščimo vsi po spisku in redno igra vlogo dežurnega norca, ob tem pa se nihče ne ukvarja z množico drugih držav, ki so prav  tako nestabilne, imajo ali morda imajo jedrsko orožje, človekove pravice so jim španska vas, demokracija pa izraz, ki se uporablja kot žaljivka.

Ob vseh primerih nenačelnosti se mi zdi prav smešno bluziti o morali, demokraciji, načelih, poštenosti in pravičnosti. Svet poganjajo interesi in strah. Vprašajmo se, kaj zmoremo v Sloveniji? Imamo kakršno koli resnično moč v svetovni politiki ali pa smo zaradi rastoče zadolženosti vse bolj odvisni od drugih, ki pod mizo zagotovo vse prej kot taktno vplivajo tudi na notranje politične odločitve?

Morda bi bil čas, da se prenehamo slepiti, modrovati o nekakšnih vzvišenih idealih in sanjariti o slonih, ki letijo. Politika je farsa za javnost in zmagujejo tisti, ki imajo dolgo batino ter veliko naravnih bogastev, ki jih s to potencialno bolečo batino znajo varovati. Strateški geopoložaj ne škodi, prav tako ne škodi zdrava mera agresivnosti in samozavesti, predvsem pa zavedanja, da v politiki ni prijateljev, vsak varuje le in samo lastne interese.

Torej, kdaj bodo tudi nam v Sloveniji zrasla jajca?

Tvoja ocena šteje