Hotel Evropa Celje, skriti kulinarični biser

Ste vedeli, da se v središču Celja skriva drugi najstarejši hotel v Sloveniji? Da je njegov del tudi srednjeveški stolp, del nekdanjega celjskega obzidja? Da so v njem jedli zelo izbrani gostje, o katerih ne boste izvedeli nič, saj cenijo popolno zasebnost? Ste vedeli, da tam ustvarjajo jedi, ki bi jih z “nom nom” zmazali tudi najzahtevnejši slovenski dobrojedci?

Ko pomislimo na hotel, le redko najprej pomislimo na vrhunsko kulinariko. Pa četudi je del butičnih in vrhunskih hotelov pa svetu. Hoteli visokega razreda dobesedno tekmujejo med sabo, kateri bo zagotovil bolj kakovostno kulinariko. Tudi pri nas je hotelska kuhinja lahko še kaj več kot zgolj asociacija na puranje zrezke in krokete ob penzionski večerji.

Hotel Evropa Celje je po mnenju mnogih najbolj kakovosten hotel v Celju. Lahko ga uvrstimo v kategorijo butičnih hotelov. Je relativno majhen, ima svojo zgodbo, zaokroženo ponudbo in osebje, ki se lahko tudi zato še bolj posveti gostom. Ima tudi več kot 140 let tradicije, pestro zgodovino, izjemno lokacijo ter je, še posebej s svojo kavarno, priljubljena točka sprostitve in druženja Celjanov ter tistih, ki zaidejo v tretje največje slovensko mesto.

Skriti chefi 

V kuhinji hotela so se kalili že mnogi chefi. Tudi sedanji chef Pavusa na laškem gradu, nekdanji žirant Gostilne išče šefa, Marko Pavčnik. Tam je delal in ustvarjal, nato pot nadaljeval s skokom na svoje. Danes v tej kuhinji zmaguje Iztok Lednik. Pred tem je bil chef Vile Herberstein iz Velenja, tiste kulinarične destinacije, kjer danes kuhinjo vodi Andrej Kuhar, v osnovi Prekmurec, dobitnik Michelinove zvezdice in chef mnogih lokacij, tudi blejske Promenade in nazadnje ljubljanskega Maxija, Maxima.

Iztok Lednik je zanimiv chef. Imel sem ga priložnost srečati in kaj hitro si je pridobil velik plus. Zakaj? Ker ga niso zgolj besede. Raje poskrbi za dober vtis. S hrano. Z idejami, izvedbo. Jo predstavi. Brez poplave besed, s spoštovanjem gosta in tako, da slednji razume. Espumo ni espumo. Je pena. Tako mu pravimo tukaj, v Sloveniji. Zrezek ni steak. Je zrezek in edino Big Green Egg ostaja to, kar je. Super žar, ki je v nadaljevanju dneva dokazal, kaj zmore v rokah strokovnjaka.

Več o chefu boste spoznali v enem izmed prihajajočih intervjujev SKETA.si.

 

Kaj se je jedlo?

Za začetek poudarek. Tudi v Hotelu Evropa Celje imajo vse več sestavin lokalno pridelanih. Brez tega v vrhunski kulinariki ne gre. Gosti želimo jesti sveže, lokalno in vrhunsko.

Tokratni meni je bil sezonski. Jesen, buče, gobe, pastelne barve dekoracije, umirjena eleganca na krožniku.

Začelo se je s pozdravom iz kuhinje. Kozarček s peno iz jurčkov in buč. Brez komplikacij. Dve ključni sestavini, ki se nadaljujeta skozi ves meni. Peni, mini dekoracija in žlica. Okus je bil fenomenalen, svež, divji. Kot bi žlico zabodel v bučo in zagriznil, vmes pa vonjal sveže jurčke. Res lep pozdrav. Drugačen in vsebinsko skladen.

Predjed je bila kot jutranja budilka. Od zasanjanosti buč in gob direktno v tango okusov. Predigra. Vpeljala je odtenke rdeče barve in živahnost je sledila s pesinim sladoledom, kozjim sirom v tempuri, tapioko obarvano na rdeče ter temno rdečo omako iz pese in medu. Težko opišem doživetje. Preprosto sem utihnil in jedel. Vse ostalo je postalo povsem nepomembno. Jaz in krožnik.

Sledila je juha. Nazaj k bučam. Primerno gosta, ne pregosta. To ni omaka, kot žal prepogosto je v naših gostilnah. Je juha. Z okusom in takšno začinjenostjo, da prepusti zmago buči. Na njej je plaval popečen kruh, pražene bučnice in pena iz bučnega olja. Brez motenj, brez odstopanja. Zaprl sem oči in sanjal, da sem skupaj s krožnikom ob Muri. Tam, kjer je lepo.

Pred glavno jedjo je Iztok Lednik pripravil krožnik, ki si ga lahko predstavljam kot odlično samostojno jed vsake restavracije, ki da kaj nase in želi v času kosila razveseliti svoje goste. Njegovi kuharski mojsri so pripravili domače bučne njoke, dodali fini ragu jurčkov, nekaj pa jih popekli še na žaru. Spet tam, kjer se je začelo s pozdravom iz kuhinje, v družbi gob in buč. K sreči je bila količina ravno pravšnja, da je ostal prostor za le plat principal, glavno jed.

Pri glavni jedi je imel komando Big Green Egg. Tisti žar, ki je postal zvezda po zaslugi Bineta Volčiča in oddaje Gostilna išče šefa. Sedaj ga imajo mnogi gostinci. Medeno mehka jelenova zarebrnica, domači popečeni in v “jajci” dimljena štruklja, mala pesa in temna omaka s tartufi. Sliši se dobro, okusi še bolje. Preprosto presežek, ki se ga ne bi branil niti Tywin Lannister iz Igre prestolov. Jeleni so zakon. V filmih, na steklenici zeliščnega likerja in očitno tudi na krožniku.

Za finale še sladica “Sponge cake” oziroma po naše kar biskvit. V njem čokolada s 75 odstotki kakava. Karameliziran kostanj in sladoled iz grozdja jurka. Stik z jesenjo. Presežek je bil sladoled. Grozdje jurka ima izrazit okus in se vse premalo pojavlja v sladicah, prelivih, marmeladah, džemih. Iztok Lednik je to storil in si s tem zaslužil še en plus.

Pod črto

Toplo priporočam, da ob obisku Celja odidete v Hotel Evropa. Privoščite si nekaj z a la carte menija. Izberite katero izmed tort po katerih so že desetletja znani in spijte dobro kavo. Tudi pri tej se ne hecajo in uporabljajo kavo Julius Meinl. Hotelu bi morda predlagal, da razmisli o vpeljavi imena restavracije, ki bo postalo prepoznavno samo po sebi. Povprašal sem nekaj ljudi in le redki so hotel znali povezati z vrhunsko restavracijo. Žal je pri nas pogosto prva asociacija hotelske hrane polpenzionska samopostrežna večerja. Verjamem, da je odlična, a to tokrat je na ravni najboljših slovenskih restavracij. Zasluži si svoje ime in prepoznavo.