Izmišljena slika

Kakšne naj bi bile maškare? Vesele, razposajene, zanimive, srečne? Ste vi srečni, ko se našemite in se predate pustnemu rajanju? So vaši otroci veseli? Pust je vesel dogodek.

Sedaj pa pomislite na maškaro, ki ni takšna. Sedi, utrujena je, njeni gibi so monotoni. Njen obraz je naveličan, opazno je, da se v svoji vlogi ne počuti najbolje. Tam sedi, ker je to njeno delo. Maškara je, ker se je tako odločil njen delodajalec. Z dobrim namenom, ker želi pustno razpoloženje približati vsem, ki pri njemu puščamo svoj denar.

Včasih se dobri nameni sfižijo.

Danes sem opazil prodajalce in prodajalke v eni izmed vodilnih slovenskih trgovskih verig. Ne bom je imenoval, verjetno ni osamljen primer, poleg tega je to moje subjektivno mnenje. Vaše je morda drugačno.

Počutil sem se slabo. Žal mi je, da nisem kupoval drugje, kjer ljudi ne silijo v početje, ki morda niti nima smisla kadar je slabo odigrano. Prva asociacija so bile prisilne novodobne sužnje, ki se v spodnjem perilu sprehajajo v lokalih sumljivega slovesa. Pretiravam, zelo pretiravam, vem, a tudi tista dekleta nosijo žalostne maske in večina to počne po brezpogojnem navodilu.

Kaj sem storil? Nič. Plačal sem in se prodajalki iskreno in prijazno nasmehnil. Vrnila mi je nasmeh. Deloval je iskreno.

Zagotovo obstajajo srečni našemljeni prodajalci in prodajalke. Niso pa vsi takšni. Malce svobode pri pustnem šemljenju ne bi škodilo. Dober prodajalec ne potrebuje maske in pust ne traja vse leto.