Lepo sončno jutro nekje v alpah. Tam gori, kjer murke cveto. Mlad fant kmetskega stanu, naš Janez, se s palico v roki ozira v daljave. Vse še spi. Pod njim, v dolini tihi, šumijo gozdovi domači. Veter se igra z oblački, sonce postaja vse močnejše. Našemu fantinu ob silni lepoti v prsih glasno bije mlado srce. Tukaj, med vršaki, vrtoglavimi stenami, ujedami, divjimi slapovi in sivimi gamsi, onkraj Zlatkove Šmarne gore, je dom. Tukaj so njegove ovčice. In sosedova Mojca. Eeejga, lepo za zjokat! 

V junaških prsih se mu kot studenec nabira poplava čustev in že čez nekaj trenutkov bo naš Kranjski Janez celemu svetu (iz)bruhnil svoje občutke. Na ves glas, kot se spodobi za klenega pastirja. Začne se z zajetnim vdihom, globokim in zbranim pogledom ter rahlo spuščeno brado. Počakajmo še trenutek in prisluhnimo tišini. Zatem useka sonični cunami. Der Jodel.

V dolini tihi je še dolgo odmevalo.

Jodla cel svet

V pisnih virih se ta čudežni pojav zabeleži že v letu gospodovem 1540. Imenuje se jodlanje in je ena izmed oblik komunikacije.

Jodlanje ni zgolj ugodje, rezervirano za alpske dežele, še posebej Avstrijo, Švico in Nemčijo. Najdemo ga povsod, celo v starih pesmih kavbojcev z divjega zahoda. Jodlanje se je slišalo do Japonske, Koreje, Avstralije, držav južne Amerike. Potovalo je s spomini evropskih izseljencev in se zasidralo skoraj po celem svetu.

Sedaj pa jaz vprašam, čemu pogosto podcenjujemo jodlanje in ga postavjamo v domeno “kmetov”, ki menda še niso užili blagodanosti mestnega življenja? V pogovornem jeziku včasih naletimo na oznako jodlar, ki je usmerjena tudi proti Nemcem in Avstrijcem. Ob tem je nadvse zabavno, da nas kot “jodlarje” označujejo tudi nekateri prebivalci naših južnih sosed.

Nenazadnje je jodlanje veliko več kot spremljava harmonike. Jodlanje je delovni pripomoček, nekakšen vokalni Black & Decker. Z jodlom se še danes kje kliče živino na pašnikih. Krave, biki in ovce se menda odzivajo in kaj hitro priskakljajo pastirju v objem. Kar se Janezek nauči, to zna in pravijo, da z nežnim jodlanjem nekateri še danes osvajajo tudi srca mičnih gospodičn v vasicah sredi Tirolskih alp.

Sedaj tvegam, da bom vsaj do 2021 prisilno v celibatu, a govori se, da ob domačih opravilih nadvse rade jodlajo tudi ženske. Menda se sprostilno, celo bolj kot joga (?!?) prileže ob vrtenju kuhalnice, obešanju perila, depilaciji, med molžo in spuščanjem deske WC školjke. Jodla se solo, v skupinah in res izkušeni nadarjeni jodlarji obvladajo jodlanje v obsegu kar treh oktav.  Jodlanje ni zgolj kulturni običaj, ki ima dom v mnogih državah Evrope, lahko je tudi umetnost.

[Tweet “Jodlanje ni samo za krave, ejga!”]

Jodlarji v Sloveniji

O ja, imamo jih in dobri so. V naši narodnozabavni glasbi jodlajo že desetletja. Tukaj in zdaj si lahko ogledate nekaj prijetnih primerov slovenskega jodlanja. Bodite izvirni. Vsakdo zna nabijati Severino in Davida Guetto. Jodlanje pa se v naših pisarnah, avtomobilih in domovih sliši le redko. Ste že kdaj recimo slišali jodlanje na Radiu 1 v šovu Denisa Avdiča? Niste, a ne? Kaj zamujamo…. Jodlamo sicer tudi ob sobotnih večernih filmih, a tisto je bolj povezano z odkritjem stare zaloge nemških VHS kaset Die liebestollen Lederhosen.

Vas zanima, kajne? Več informacij.