Saj ni res pa je. SDS meni, da Slovenci in Slovenke trpimo pomanjkanje slovenske glasbe. Želijo nam pomagati. Kako prikupno!

V SDS so naštudirali novelo zakona o medijih in prav ta naj bi povečala delež slovenske glasbe v televizijskih in radijskih programih. Sedaj najmanj 20 odstotkov, po predlogu pa najmanj 40 odstotkov vse glasbe, ki se dnevno znajde na programu. RTV mora že sedaj vrteti 40 odstotkov naše glasbe, v prihodnje pa naj bi jih, če bi bil predlog slučajno potrjen, kar 51 ali več odstotkov.

V praksi to pomeni, da bi vsaka druga pesem zvenela slovensko. Danes mnoge radijske postaje določila aktualnega zakona dosegajo z intenzivnim nočnim predvajanjem slovenske glasbe. Da, to lahko imenujemo iznajdljivost, ki ni v duhu zakonskih določil, a se vseeno vprašajmo, če moramo regulirati takšne reči.

Menim namreč, da ni potrebno zviševati zapovedanega deleža slovenske glasbe. Nasprotno – takšna določila je potrebno ukiniti in izbor glasbe prepustiti trgu. Preprosto: če bomo gledalci in poslušalci želeli več slovenske glasbe, jo bomo tudi dobili. Če bi na trgu dejansko obstajalo navdušenje nad našo glasbo, bi imeli več radijskih programov, ki bi jo vrteli ves čas. V resnici tega trga očitno ni oziroma je zelo majhen. Dobra glasba postane uspešnica brez prisilnega predvajanja. Tudi v Sloveniji je že uspelo mnogim. Res pa je, da 2 milijonska scena ne premore toliko glasbenih presežkov kot ves svet. Logično, a to še ne pomeni, da moramo s prisilnim predvajanjem poslušati tudi tisto kar sicer zaradi nizke kakovosti ne bi nikoli prišlo na valove komercialnih radijskih postaj.

Seveda pa se morda motim in nujno potrebujem prevzgojo s prisilno porcijo uživanja v naši prelestni glasbi. Za dobro jutro bi si zaželel kar Modrijane.

Tvoja ocena šteje