Miši v shrambah, sladice na straniščni školjki, seciranje s strani inšpekcij in medijev, jezni gostinci, zmedeni potrošniki. Slika, ki ne koristi nikomur.

Bodimo konstruktivni, razmišljajmo, kaj lahko izboljšamo. Začnimo na začetku. Kdo je tista ključna skupina, ki jo naslavljajo gostinci in za katero naj bi skrbela tudi država preko predpisov in inšpekcij? Jasno je. To smo vsi, ki uporabljamo in plačujemo za gostinske storitve. Smo šibke stranke, gostje v hramu sanjskih okusov, a prikrajšani vstopa v kuhinje in lahko zgolj upamo, da gostinci za zaprtimi vrati ne izbirajo neprijetnih bližnjic.

Gost je kralj

Na vrhu piramide je kupec, gost. Ozira se navzdol in pričakuje kakovostno, varno hrano, primerno strežbo in vsakič znova glasuje z denarnico. Vsi ostali, dragi gostinci, ste v resnici manj pomembni pa četudi se imenujete chefi, nastopate pred televizijskimi kamerami in ste zvezde, predvsem pa mojstri kuhalnic. Vse to je del marketinga, a šteje gost. Samo on. Lahko vas izstreli med zvezde ali na dolgi rok pokoplje. Pika.

Komu zaupa gost?

Recimo da zaupa gostincu, dokler o njem ne prebere ali sliši kaj slabega. Potem je zaupanje porušeno in ob silni konkurenci gost nima nikakršne potrebe, da zaupanje v nekdanjega gostinca ponovno vzpostavi.

Ali kupec zaupa inšpeciji? Morda, a najverjetneje z zadržkom. Koliko dvomljivih gostincev, kebab placev, pekarn in slaščičarn so nekdaj obiskali inšpektorji in kolikokrat so prijavili grožnje lastnikov teh lokalov policiji? Tudi inšpektorji so samo ljudje, imajo družine, otroke in določeni ponudniki znajo biti iznajdljivo agresivni. Naj nadaljujem? Ne bom. Veste, na koga ciljam.

Bi kupec zaupal neodvisnim organom, priznanjem, certifikatom? Vsekakor, če so res neodvisni, proces presoje strokoven in transparenten, vsi podatki iz nadzora pa javno dostopni. Pa imamo kaj takšnega pri nas? Nimamo. Ne, nimamo. Ali pa imamo in za to sploh ne vemo, torej je enako, kot da ne obstaja. Pustimo sedaj medijske obiskovalce, ki komentirajo ponudbo gostiln. Oni ne vstopajo v kuhinje, so gostje in ocenjujejo hrano, postrežbo, tisto na »svetli strani meseca«. Kupca pa zanima tudi tisto na temni strani, od kje sestavine, zakaj prav od tam, ali gostinec ves čas spoštuje dobro prakso in ali si je po obisku stranišča umil roke.

Kaj bi lahko naredili?

Nisem strokovnjak za prehransko higieno, razmišljam kot nekdo z bogatimi izkušnjami dela v medijih, odnosih z javnostmi in marketingu. Če vam moji predlogi niso všeč jih, vsekakor, komentirajte, a tudi argumentirajte kritike in podajte kakšne boljše zamisli.

Transparentnost

Poglejte, koliko gostincev ima danes na spletni strani ali vsaj v restavraciji javno dostopen seznam vseh dobaviteljev sestavin? Mene zanima in morda tudi pozitivno vznemirja prebiranje »zgodbe« o nastanku hrane in čarovniji chefov, ki bo že čez nekaj minut prezentirana na izvrstnem krožniku. Eksplozija okusov. Točno to! Razkrijte mi, kje kupujete moko, maslo, mleko, ali je sol zgolj tunizijska ali najboljša iz Slovenije? Kdo je vaš mesar in kaj kupujete. Generične izdelke ali pa morda meso po vaših specifikacijah? Če, super! Kakšne so specifikacije? Danes smo ljudje navajeni brskati po informacijah, vse so oddaljene le klik in tako naj bo tudi v gostinstvu. Danes še ni. Podatki obstajajo. Že zaradi inšpekcij in računovodij. Kje je problem? Ali kaj skrivate? Še vedno lahko ohranite pojem »skrivnostna sestavina naše hiše«. Ne bomo jezni. Če bo okusno, bomo vaši najbolj iskreni in verodostojni ambasadorji. Pa saj smo že sedaj, kajne? Tudi na Instagramu, Twitterju, Facebooku in ob kavi. Zastonj viralni marketing. Zakaj, prmejduš, ga ne izkoristite do konca?

Še en precej populističen predlog, a morda ni za odmet. Poznamo radijske postaje, ki preko spletnih kamer prenašajo dogajanje v studiju. Poznamo TV šove, ki s kamero splezajo povsod, tudi v lonec, če je treba. Vsak korak nas spremljajo nadzorne kamere. Zakaj ni spletnega prenosa iz kuhinj naših najbolj znanih gostincev? Zakaj? Resno. Lastniki, zakaj ga ni? Saj bi gledali le občasno, a vedeli bi, da se vaši kuharji zavedajo te možnosti. Ravnali bi še bolj profesionalno in odgovorno. Lastniki gostiln, vam je takšno ravnanje osebja in zaupanje gostov v interesu? Meni je, kot kupcu. In kupec je kralj. Pika. Ponovno in še vedno.

Certifikati zaupanja in odličnosti

Hej, danes ima tudi maslo svoj certifikat kakovosti. Obstaja vrsta ponudnikov, ki največkrat z raziskavami javnega mnenja izbirajo zmagovalne blagovne znamke. Zagotovo bi lahko ustvarili tudi Certifikat zaupanja slovenskemu gostincu. Gospodarska in obrtna zbornica, mediji ali pa kar komercialni ponudniki, dobro jutro. Koliko je gostincev v Sloveniji? Vzpostavite poslovni model, sistem rednega preverjanja, ki ne bo le senzorično in z ustreznimi komunikacijskimi prijemi vzpostavite v javnosti priklic in zavedanje o obstoju, vsebini in pomenu takšnega Certifikata zaupanja slovenskemu gostincu. Seveda ga boste lahko tudi tržili.

To bo certifikat, ki temelji na rednem nenapovedanem preverjanju. Je certifikat strokovnjakov, ki nimajo večnega mandata in nenapovedano vstopijo v kuhinjo, shrambo, vas pod krinko obiščejo in naročijo jedi. Beležijo, fotkajo in ocenjujejo. Certifikat, ki ga ne morete kupiti, morda ga zasluženo pridobite in nato za komercialno uporabo tudi plačate.

Kaj pa vam v resnici ostane danes? Inšpekcija vam ne bo ustvarila reklame. Če bo vse okey, bo vse okey. Aplavza ne bo. Ko bo kaj narobe pa črni seznam in cunami, ki bo odplaknil vaš težko ustvarjeni ugled. Obisk inšpektorja je stresen. Prinese vam lahko le negativno reklamo. Dajte, prosim, še sami poskrbeti za protiutež v bitki za zaupanje javnosti. Podobno kot inšpektor vas lahko po enakih ali še zahtevnejših strokovnih merilih oceni tudi neodvisna komercialna organizacija.

Seveda pa se morda motim in je lažje jamrati ter čakati na naslednji obisk inšpektorja.

Tvoja ocena šteje